Lučka cesta (RT-924 - tudi luška cesta) se kot predmet polemičnih razprav in različnih interesov
Veliko oznak
(od tovornjakov razbit notranji rob vozišča)
pojavlja že precej več kot sto let, potem, ko najdemo pobudo Frischaufa in prve zapise o potrebnosti povezav zaradi turističnih namenov pri glasniku planinstva v Grintovcih Franu Kocbeku (1863 - 1930). Po prvi svetovni vojni so se začeli kazati interesi, ki smo jim priča še danes. Na eni strani prebivalstva ob tej cesti, predvsem v Podvolovljeku in interesov predstavnikov oblasti v Kamniku in Lučah. Prvi so predvsem opozarjali na teren, ki je na pobočjih Plešivca, Kranjske rebri, potoka Volovljeka in Kašnega vrha zelo vodnat (tekoča voda zaradi sestave tal večinoma ostaja na površini). Samo na odseku načrtovane ceste so že tedaj našteli do trideset studencev in potokov. Ti ljudje so še vedeli, imeli so zdravo kmečko pamet, da je vodo sicer mogoče ujeti in jo zajeto speljati proč, a tam bo voda povzročila dodatne, še večje težave kar se je pokazalo sedaj.
Vzdolžno posedanje
(na spodnjem robu
je debelina asfalta blizu 40 cm)
Nekaj let pred drugo svetovno vojno so zbrali denar in začeli z deli na Lučki cesti pri Kališki ridi, kjer še danes ob elektro transformatorju najdemo uravnavo, kjer so stale barake. Z deli so prenehali čez leto. Uradno zaradi pomanjkanja denarja, vendar je bil temu zagotovo krivo tudi neskladje z lastniki zemljišč ob načrtovani trasi. Po drugi svetovni vojni so najprej naredili zasilno cesto skozi Kališe, z zelo strmim klancem pred cerkvijo. Cesta je omogočala le skromen promet preko Kranjskega raka do Luč, zaradi tega je gozdno gospodarstvo pred nekaj več kot štiridesetimi leti napravil novo (sedanjo) traso čez Plaz. Cesto je potem v upravljanje prevzela občina.
Prečno posedanje cestišča - Podlom
Pred dvajsetimi leti so številni tovornjaki, prevažali material za gradnjo večje sedežnice na Veliki planini in popolnoma uničili zgornji del makadamskega cestišča. Občina Kamnik ob dvigovanju ogromnih oblakov prahu takrat ni pomagala prebivalcem Podloma in Kališ niti toliko, da bi dobili protiprašno zaščito med naseljem (takratni državni program) in je s tem pokazala, da ji niso pomembni tukajšnji ljudje in ne živali. Njihovim protestom je s pomočjo takratnih poslancev prisluhnila država in prevzela skrb za Lučko cesto (modernizacije - protiprašna zaščita na prvem kilometru). Odnos Občine Kamnik do teh krajev je v vsej stvari najbolj zaskrbljujoč, saj vse politične opcije drobijo le o razvoju Velike planine in jim omogočajo dostop do finančnih virov.
Prečno posedanje - Kališe
Pod odtočnim jaškom
Lokalni prebivalci so torej že pred drugo svetovno vojno in ob projektiranju tudi takratni načrtovalci na Direkciji za ceste vedeli, da sedanja trasa Lučke ceste ni optimalna rešitev. Če ne razumemo neprimerno traso iz razloga tal, nikakor ne moremo tudi mimo tega, da je sedanja cesta namenjena v večini le kot turistična, sam servisni dostop za Veliko Planino pa pomeni, da imamo na cesti zelo veliko tovornjakov, ki vozijo na Planino od vode do betona, z nje pa od hlodovine do sekancev, v sezoni je glavna dejavnost sicer prevoz živine. V Podvolovljeku pa je dokaj živahna dejavnost rezanja hlodovine in kovinskopredelovalna. Zaradi takšnih dejavnikov so že pred 2. svetovno vojno govorili o cesti, ki naj bi se odcepila v Žagi in se nad Krivčevim po pobočjih Podkrajnika ter Suški peči zlagoma dvigovala do Kranjskega raka in se tudi na drugi strani naslonila na pobočjih Seliške planine. S tem bi prihranili na kranjski strani več kot štiri kilometre ceste (na Veliko planino, do Luč in Logarske doline, skrajšali čase intervencijski posegov reševalcev ...), razbremenili prebivalce Krivčevega in jim obenem zagotovili varnost, krajši dostop v zgornjem delu ... Ker že nastajajo gozdne poti na tej trasi in je po grabnu speljana občinska cesta, je povsem negospodarno, da se zadeva ne uredi na tem območju, saj je znano, da imajo agrarne skupnosti poleg sredstev interes in idejne zasnove za krajši dostop. Ob načrtovanju razvoja se mora vsak zavedati in upoštevati, da ne bo škodil drugim.
Nevarni razbremenilni jašek
Na cesti v Plazu (med 350 in 600 m od križišča v Podlomu) je sedaj najbolj aktualno in nepredvidljivo dogajanje, ker sta se poleg vzdolžnih pojavila še dva prečna posedanja. V zgornjem robu cestišča je vkopana vodovodna cev, ki so jo pred dobrimi 25. leti namestili za vodovod na Gozdu. Cev je izpostavljena velikim zunanjim pritiskom (notranji so tako ali tako preveliki >>> glej video in razbremenilni jašek). Vzdrževanje in skrb pa sta deveta briga ... dokler se kaj ponovno ne spelje in ogrozi ...
Lokalni prebivalci so torej že pred drugo svetovno vojno in ob projektiranju tudi takratni načrtovalci na Direkciji za ceste vedeli, da sedanja trasa Lučke ceste ni optimalna rešitev. Če ne razumemo neprimerno traso iz razloga tal, nikakor ne moremo tudi mimo tega, da je sedanja cesta namenjena v večini le kot turistična, sam servisni dostop za Veliko Planino pa pomeni, da imamo na cesti zelo veliko tovornjakov, ki vozijo na Planino od vode do betona, z nje pa od hlodovine do sekancev, v sezoni je glavna dejavnost sicer prevoz živine. V Podvolovljeku pa je dokaj živahna dejavnost rezanja hlodovine in kovinskopredelovalna. Zaradi takšnih dejavnikov so že pred 2. svetovno vojno govorili o cesti, ki naj bi se odcepila v Žagi in se nad Krivčevim po pobočjih Podkrajnika ter Suški peči zlagoma dvigovala do Kranjskega raka in se tudi na drugi strani naslonila na pobočjih Seliške planine. S tem bi prihranili na kranjski strani več kot štiri kilometre ceste (na Veliko planino, do Luč in Logarske doline, skrajšali čase intervencijski posegov reševalcev ...), razbremenili prebivalce Krivčevega in jim obenem zagotovili varnost, krajši dostop v zgornjem delu ... Ker že nastajajo gozdne poti na tej trasi in je po grabnu speljana občinska cesta, je povsem negospodarno, da se zadeva ne uredi na tem območju, saj je znano, da imajo agrarne skupnosti poleg sredstev interes in idejne zasnove za krajši dostop. Ob načrtovanju razvoja se mora vsak zavedati in upoštevati, da ne bo škodil drugim.
Lokalni prebivalci so torej že pred drugo svetovno vojno in ob projektiranju tudi takratni načrtovalci na Direkciji za ceste vedeli, da sedanja trasa Lučke ceste ni optimalna rešitev. Če ne razumemo neprimerno traso iz razloga tal, nikakor ne moremo tudi mimo tega, da je sedanja cesta namenjena v večini le kot turistična, sam servisni dostop za Veliko Planino pa pomeni, da imamo na cesti zelo veliko tovornjakov, ki vozijo na Planino od vode do betona, z nje pa od hlodovine do sekancev, v sezoni je glavna dejavnost sicer prevoz živine. V Podvolovljeku pa je dokaj živahna dejavnost rezanja hlodovine in kovinskopredelovalna. Zaradi takšnih dejavnikov so že pred 2. svetovno vojno govorili o cesti, ki naj bi se odcepila v Žagi in se nad Krivčevim po pobočjih Podkrajnika ter Suški peči zlagoma dvigovala do Kranjskega raka in se tudi na drugi strani naslonila na pobočjih Seliške planine. S tem bi prihranili na kranjski strani več kot štiri kilometre ceste (na Veliko planino, do Luč in Logarske doline, skrajšali čase intervencijski posegov reševalcev ...), razbremenili prebivalce Krivčevega in jim obenem zagotovili varnost, krajši dostop v zgornjem delu ... Ker že nastajajo gozdne poti na tej trasi in je po grabnu speljana občinska cesta, je povsem negospodarno, da se zadeva ne uredi na tem območju, saj je znano, da imajo agrarne skupnosti poleg sredstev interes in idejne zasnove za krajši dostop. Ob načrtovanju razvoja se mora vsak zavedati in upoštevati, da ne bo škodil drugim.
Komentarji
Objavite komentar