Podlom - 2023

Nove, ali stare težave?

Da je (pre)intenzivni in nenačrtovan turizem težava za lokalno prebivalstvo, ni nobeno novo dejstvo. Če pa k degradaciji za »višje cilje« prištejemo »javno dobro«, prebivalcem ne preostane veliko časa in dobrega za življenje na tem območju.

Tipičen primer zapostavljene in tudi načrtno degradirane male vasi(ce) je Podlom, ki je zaradi nevpadljive lege pod prelazom Črnivec povsem neznana hitečim ljudem. Pobočja vasi na rezine režejo predvsem zelo zanemarjene državne in tudi občinske ceste. Daljnovod na območju vasi preseka gozdove in najlepše travnike, ki se zaradi nenehnega onesnaževanja s cest in lege daljnovoda vse bolj spreminjajo v slabe pašnike.

Ker ob državnih in občinskih cestah uradniki nikakor nočejo namestiti znakov z napisi za vas »Podlom« (tudi tistih brez obrobe ne – za razloženo naselje, za sosednje vasi pa postavljajo kar dve isti smerni oznaki na kole), se prebivalci ob dolgoletnih ponavljajočih težavah vse bolj sprašujejo, kdo neki si ne želi, da bi tu sploh kdo živel? Zakaj neki so že v mladi državi Sloveniji celo novinarjem prepovedali pisati o državnih cestah?

Eden od tipičnih primer »nagajanja«b je bilo več desetletno poimenovanje (pre)redkih avtobus postajališč v vaseh Podlom in Kališe. Za imena postajališč so pri avtobusnem prevozniku in registru postajališč uporabljali besedi Negrod in Nagrod. Po večkratnem opozarjanju, da ti navedeni besedi v nemškem jeziku pomenita »črnec« in da je zmerljivka poleg žaljenja tudi rasistična, so uradniki na občini Kamnik le popustili in se umaknili iz postopkov, tako da so lahko v registru avtobusnih postajališč sedaj nazivi postaj podani po vaseh z lokalnim dodatkom kmetije.

Od nekdaj

Hribovska vas Podlom stoji na J in JV pobočjih hriba Lom. Lega nad dolino potoka Črne, na prevalu Črnivec, ki se lomi v Zadrečko dolino, je skoraj strateška, bi dejali v nekdanjih časih. Podlom režejo na rezine državne in občinske ceste s petimi ridami. Mejne ceste že dolgo povezuje Kranjsko in Štajersko med Stahovico in Gornjim Gradom in Lučami. Pestra zgodovina ceste je vseskozi povezana s slabim vzdrževanjem na najbolj oddaljenih delih, ki so bili pred slabega pol stoletja tudi kot zadnji deležni asfaltne prevleke. Cesto v Gornji Grad so zadnjič v celoti obnovili pred tremi desetletji, ko je podjetni lokalni podjetnik organiziral cestne gorsko hitrostne preskušnje med Krivčevim in Podlomom. 

Pred dobrimi štirimi desetletji so v osrednjem delu Podloma in čez Plaz speljali še kilometrski odsek gozdne ceste - do cerkve sv. Ahaca in jo v nadaljevanju navezali na tisto, ki je pred tem potekala skozi vas Kališe do Kranjskega Raka. Cesta, ki so jo že po prvi svetovni vojni poimenovali za »Lučko (Luško) cesto«, je bila sprva v oskrbi gozdnega gospodarstva, potem pa sta jo prevzeli občini Kamnik in Mozirje. Promet med Podlomom in Podvolovljekom je bil vseskozi redek. Naraščal je le promet na Veliko planino, ki nima svojega cestnega (servisnega) dostopa in se vse delovanje, gradnje in turizem odvija kar po cestah, o katerih govorimo. Tu velja omeniti še, da so pred drugo svetovno vojno ljudje, ki so še imeli »zdravo kmečko pamet«, zagovarjali krajše povezave, sončne lege in boljši teren (na odseku med Podlomom in Rakom so našteli 27 potokov in studencev), ki ga najdemo na vzhodnih obronkih gmote Velike planine. Tako so v takratnih banovinskih uradih že izdelovali načrte za ceste med Žago (nad Krivčevim) in Kranjskim Rakom z nadaljevanjem v Podvolovljek do Selišnika. To traso so še pred dvajsetimi leti imeli na mizah v direkciji za ceste (glej polemike v Dnevniku med poslancem Zamernikom in direkcijo za ceste). 

Torej, pred slabega četrt stoletja so na Veliki planini opustili že skoraj celoten smučarski sistem, obdržali so le dostop z nihalko in sedežnico, ki pa ji je potekel rok. Zastavili so večjo, za kar pa je bil potreben kar velik gradbeni poseg z betoniranjem. Takrat so prebivalci Podloma skoraj obupali. Tovornjaki (pretežki) so opravili »svoje delo«. Neznosen prah, ki so ga nenehno dvigovali, je bil takšen, da se živina ob makadamski »lučki« cesti ni mogla pasti, trave na travnikih ni očistil niti dež – še grmovje ni več raslo (glej zapise v takratnem Dnevniku - VL/AV). Občina in takratni župan Anton Smolnikar sta šele po končani gradnji dvosede in pod »pritiski« popustila, da je država prevzela Lučko cesto in najprej - kot prvo naredila »protiprašno zaščito« kilometrskega odseka med Podlomom in Kališami, čez nekaj let pa so nadaljevali še do Podvolovljeka. Žal pa je pri projektantskih in gradbenih delih v oddaljenih krajih, recimo temu kar »nečedno« delovanje, bistveno bolj prisotno, ker nadzorno delovanje v večini sploh ni prisotno. Protiprašna zaščita leži še danes.

Varnostna ograja

 

Manjkajoči deli varnostne ograje ob državni cesti Podlom – Podvolovljek med vasmi Podlom in Kališe

Cesta med sv. Ahacom in Rakom, ki se jo je prijel »Vegradov sindrom« je kljub reklamacijam in podarjenemu popravljanju neprimerna, ima pa nekaj, kar prvi del »lučke ceste«, t. j. med Podlomom in sv. Ahacom, nima - varovalno ograjo v celotni dolžini trase. In ta v nebo vpijoč problem, ki je milo rečeno smrtno nevaren za voznike in prebivalce, lahko uradniki na direkciji za ceste (infrastrukturo) kar mirno negirajo (največkrat z: »Nimamo denarja, proračun …« – gradijo pa mostove, kjer jih treba ni!), kljub temu, da jim prebivalci pošiljajo slike nesreč, v katerih so avtomobili in druga prevozna sredstva zgrmeli po nezavarovanih cestnih bregovih (glej vrisane manjkajoče dele varovalnih ograj)! Kljub temu, da v zakonu o cestah črno na belem piše, kako morajo ravnati uradniki, kakšne preglede morajo vsakih pet let narediti …, prav tem uradnikom niti inšpektorji nič ne naredijo, oziroma naložijo ukrepe. Le zakaj so ob novogradnjah mostov v Podstudencu postavili in pustili varnostno ograjo na stari – obvozni cesti pri Jami?

Odraz vsega - varnost v križišču

Tipičen primer »skupnega delovanja« kapitala in uradnikov je križišče (peta podlomska rida) državnih cest v Podlomu. V tem križišču so pred petimi leti namestili velike smerne panoje, ki jih je plačala občina Kamnik (njihovo podjetje VP?) in so namenjeni popularizaciji vzhodnega (motoriziranega) dostopa k Veliki planini. S postavitvijo tabel (zamenjavo prejšnjih »normalnih« tabel za Podvolovljek in Kranjski Rak), ki so preveč v križišču, so zaprli preglednost v neoznačenem križišču, kjer je zaradi ovinka vidljivost že tako praktično nična. Krajevna skupnost Črna se vse do letos ravno tako ni hotela opredeljevati do te težave. Pristojni inšpektorat ceste je izdal dve odločbi - za večjo vidljivost, ki sta bili kot izvršna upoštevani po slabih petih letih – po ukrepu. Uradniki vidljivost v križišču gledajo le iz osebnega avtomobila (iz Ljubljane in Kranja?). Pri tem nastane resna težava, sicer malo nerazumljiva, da nihče, ki sedi v vozilu in v prevoznem sredstvu malo višje (tovornjak, kombi, motor, kolo), v križišču zaradi tabel ne vidi ničesar. Največja težava je, da morajo vsi številni (pre)težki tovornjaki in predvsem šolski izletniški avtobusi za vožnjo proti Veliki planini in z nje, obrniti na prelaz Črnivec. »Rida - križišče« je preozko, cestišče med cestama preveč previto (glej zareze v asfaltu) in prav ti vozniki nimajo nobene možnosti, da bi vsaj malo varno prepeljali križišče. Le cestnim nadzornikom in preglednikom pa se zdi smešno, ko turisti ali popotniki, ki so prvič v tem kraju in tudi slučajno ne morejo razumeti, da ni oznake za križišče. Prepeljejo križišče, ugotovijo, da so že mimo in potem vozijo vzvratno, tam kjer je omejitev 90 km/h! … Križišče je nujno potrebno prenove, izgradnje varne šolske poti, postavitve in označitve avtobusnih postajališč, lope, … 

Nekoč bo moral javni prevoz na Planino, ni prav nobene potrebe, da ves denar ostaja le na Planini. Naj gre nekaj tudi za dostope, kar bi lahko država, občina in gospodarske družbe skupaj financirale.

Cesta na Planino

Z gradnjo ceste – modernizacijo od Raka do Ravni je občina Kamnik pokazala, da ji ni nič kaj mar za svoje prebivalce. Kapital je potegnil – kamenje in pesek so vozili iz doline nad Raka, namesto, da bi ga preprosto vzeli v odprtem kamnolomu na Ravneh, naredili parkirne terase in dokončno sanirali poseg v naravno okolje. Uničevanje s težkimi tovornjaki - infrastrukture in podeželja, ki mu na ministrstvih za okolje, infrastrukturo, ne znajo reči stoj, melje naprej. Pogoji, ki sta jih med »koronskim časi« omogočila EU in država (turistični boni, evropska sredstva …), so privedli do tega, da bodo na Veliki planini po četrt stoletja spet »na novo in zastonj« gradili novo - sedaj šest sedežnico. Je to res potrebno, ali gre le za interesno pranje denarja, ki ga ne smejo, ali pa nočejo uporabiti za postavitev osnovnih varnostnih zahtev na dostopni cesti? Cesta v Plazu je posedena do te mere, da ni več varna »niti za peš«. Pod (prelomljeno) površino poteka medkrajevni vodovod. Bo počena cev (kot: https://youtube.com/shorts/aQvhDotXuGw?feature=share) namočila in ustvarila zemeljski plaz le v tej meri, da bo gradbeno podjetje s sanacijo hitro zaslužilo (glej usad – plaz v Tiroseku, jesen 2022) ali pa bo plaz v Plazu tako velik, da bo segel do hiš? Bo za avtomobili »pod breg« zgrmel še kakšen od številnih avtobusov (nesreča avtobusa na Lučki cesti s smrtnim izidom 2019), ki vozijo otroke na šolski izlet na VP ali v Logarsko in bodo, kot je v navadi šele potem postavili manjkajoče varovalne ograje na odseku Podlom – Kališe? Ali pa bo kak tovornjak zapeljal kar v hišo in težav ne bo več! 

Prebivalci Podloma so vznemirjeni zaradi: naravnih ujm, viharja 2008, žleda 2014, vsakoletnih hudih ur s severa (posledica uničenih gozdov), zlivanja odpadnega blata z VP po cesti, stalne neodzivnosti in večnega zavračanja pobud za izboljšanje varnosti, in predvsem zelo malomarnega izvajanja nadzora nad gradbenimi in (ne)vzdrževalnimi cestnimi deli na državnih in občinskih cestah, podeljevanja gradbenih dovoljenj brez preverjanja stanja dostopnih cest, ...

Boris Štupar

Podlom